Pred letom 1941 so bili največji "asi"  belega športa v Laškem: Kačič Stanko, Vaupotič Bogomir in Majcen Karli. Pretežno so se Laščani, pred začetkom druge svetovne vojne smučali kar na okoliških hribih. Majerhof (sedaj Taborja) je bil idealen za popoldansko smuko po končanem delu, resnejši izziv je predstavljala vožnja po cesti s Krištofa ali Šmihela »ta zaresno » in zahtevnejše smučišče pa je bil Kobivjek. To smučišče so obvladali le najboljši, manj usposobljeni pa so se spuščali po Komezovem  hribu (danes Kidričeva ulica).

​

V obdobju po vojni in  desetletje po njej so bili najbolj znani laški smučarji: Šipek Stanki, Firm Miro, Rems Janez, Vidali Karel, Kislinger Jure, Drnovšek Marko, Podrgajs Maks. Resnejše tekme ali užitke smučanja so organizirali v Pajkovi ali Trbežnikovi dolini na Šmohorju. V soboto popoldan nahrbtnik s hrano in smuči na  ramo pa pod pod noge in peš na Šmohor. Topel čaj v koči, pa hajd v Pajkovo dolino in "štamfanje" doline do mraka. V nedeljo smučanje po pripravljenem smučišču. Smučanje je pomenilo, da so se po progi peljali 3-4 krat, pred odhodom v dolino pa še okrepčitev v planinski koči. Če jim vreme ni ponagajalo so se zadovoljni vrnili v Laško.

 

Večkrat v sezoni je bilo v Laškem, tekmovalcem za odličja in Laščanom za užitek, smučarsko tekmovanje na Krištofu. Z vrha Krištofa je bila postavljena veleslalomska proga s ciljem na mestu kjer je danes žalno pokopališče.

 

Za mladino je bilo enkrat letno organizirano smučarsko tekmovanje: krajši slalom s Krištofa kombiniran še s tekom okoli "tekstilne". Meril se je skupni čas.

​

Za Laščane sta bili znameniti skakalnici pod Krištofim. Na manjši so najboljši skakali do 20 metrov, na drugi večji (betonirano odskočišče), pa so bili skoki dolgi do 30 metrov.

 

Najuspešnejši laški smučar predvojnega pa tudi povojnega obdobja je bil Šipek Stanko, rojen 7.3.1920. Po pripovedovanju, pa je v spominu še  vsem Laščanom,  ki so danes stari 45 in več let, je dosegel vidne smučarske rezultate že zelo mlad. Star 13 let je kot član sokolskega naraščaja, na tekmovanju v Planici zasedel 3.mesto. Ali je bilo to tekmovanje republiškega ali državnega obsega, ni v spominu pripovedovalcev. Po vojni je sodeloval na večjih tekmovanjih na vseh slovenskih smučiščih, med drugim tudi na državnem prvenstvu v veleslalomu in je dosegel  4.mesto. Prijateljem je po tekmi potožil, da so ga pri merjenju časa ogoljufali.